Monday October 23, 2017

Adventure menu

 

 

 

Verjetno ga ni med nami, ki ne pozna kratice MRE. Seveda je malo manj takih, ki poznajo pomen črk v njej; gre za Meal Ready to Eat, izdelek, ki ga kratica predstavlja, je pa priljubljena ameriška vojaška prehrana, namenjena uživanju na terenu, ter v posebnih okoliščinah. Seveda je pridevnik »priljubljena« tu v nekako sporni vlogi, saj je drugi pomen MRE, ki ga pozna precej manj ljudi, Meals Rejected by Everyone. Mogoče se tukaj sedaj malo šalimo, a dejstvo je, da zgolj glavni tehnologi vedo (približno), kaj je dejanska vsebina paketa MRE. Opisi jedi so zgolj kratek povzetek, oziroma statistično izračunana vrednost, glede na najbližji okus in vonj, ki ga zaznamo po odprtju vrečke.

MRE je priljubljena hrana na daljših (ter včasih tudi na krajših) milsim spopadih, kjer doda vzdušje in ravno prav slabe volje po zaužitju, da jedec dobi občutek vojaškega življenja. A kaj dlje od LARP dodatka in izboljševalca vzdušja ne pride. Daljše diete MREjev so rezervirane za srečneže, pripadnike oboroženih sil, ali ostale, ki so po spletu okoliščin (ter pomanjkanja okusnejših alternativ) prepuščeni kulinarični loteriji številk med 1 in 24.

Seveda obstajajo tudi ostale možnosti; vojske po svetu imajo na voljo določen proračun za (ne)prijetno presenečanje svojih najpogumnejših in inovativnost tu lahko zelo niha. Še najmanj domišljije ima Slovenska Vojska, ki v svoje dnevne obroke pakira povsem vsakdanje izdelke, ki jih lahko vsak dobi v trgovinah s specializirano vojaško prehrano, kot so Mercator, SPAR, Tuš in še kak trgovec. Najbolj »eksotična« vsebina je kak suh obrok britanskega proizvajalca, ki s pomočjo vode, tako kot otroške igračke krokodilčki, spremeni svojo obliko iz potpourija v hranilo.

 

Na tej točki preskočimo nekaj tednov v preteklost. Kontaktirala nas je ekipa 365 Tactical, oziroma kar šef, Gašper Heybal. Preko FB chata je povedal, da so dobili pošiljko hrane, namenje uporabi v avanturističnih razmerah, ki je dejansko dobra. Adventure Menu, kot se imenuje, je narejen iz ekoloških sestavin, ročno pripravljen in pakiran. Na Češkem, v EU. Iz sestavin domačega porekla.

Gašper je vprašal, če bi bili pripravljeni narediti preizkus menijev, pa mogoče napisati nekaj besed o tem, kak si mislimo. Dobro, zmenila sva se, da pridem na sedež podjetja, kjer mi bodo osebno predstavili te menije. Verjetno bomo tudi jedli, sem si mislil. Kul.

 

Ko sem čez kak teden prišel na 365 Tactical, sem najprej slišal še enkrat vse podatke o tem, kje kako in kdo pakira Adventure Menu. No ja, kdo pakira niti ne. Je pa narejen na Češkem iz domačih sestavin ter pripravljen neindustrijsko. Ni dehidriran, tako da je pripravljen za uživanje brez alkimije.

Ker brez dela ni jela, v našem primeru pa brez jela ni dela, smo si z ekipo 365 Tactical pripravili zajtrk in kosilo. Adventure Menu namreč ponuja različne opcije jedi; ena je zajtrk, druga pa samostojni obrok, recimo kosilo.

Nobena kaša se ne poje tako vroča, kot se skuha, sploh pa, če se ne skuha. Adventure Menu za gretje svojih izdelkov ponuja elegantno rešitev, ki je, moram reči, nekaj, kar nisem pričakoval, da bo delovalo, tako kot je. Za dober evro namreč se kupi vrečka za neomejeno uporabo, ki predstavlja »lonec«. Zdrži namreč vrenje vode in je namenjena večkratni uporabi. Vanjo se vstavi grelni vložek, velikosti majhne kocke mila, ki v približno 30 sekundah pripelje vodo do burnega vretja, nato pa ji pomaga, da približno 10 minut, oziroma najmanj 10 minut vzdržuje temperature blizu vrelišča. Nekomu, ki je vajen delovanja karbidnih grelcev iz MREjev,to zgleda približno tako, kot manjši čudež. Vsi, ki ste kdaj jedli hladen MRE po 15 minutah čakanja, se tu verjetno, skupaj z avtorjem članka, prepoznate. Vrečka je dovolj velika za več kosov Adventure Menu pakiranj, prav tako je pa tablete za gretje možno dobiti v dveh velikostih; družinski in enojni. Ker smo bili štirje, smo pogreli dve jedi; zajtrk in kosilo.

Poznopopoldanski zajtrk je predstavljal slivov narastek, kosilo pa svinjski zrezek s krompirjem. Obe vrečki smo vstavili v grelec, ter 10 minut s čvekanjem čakali, da se obroka ogrejeta. Ko sta se ogrela; priporočeni čas je 10 minut, smo ju previdno prestavili na mizo in odprli. Slivov narastek je povsem ustrezal svojemu opisu, tako z videzom, kot okusom. Videz je sicer speštan, a je takoj videti, da je to speštan narastek, brez kemične analize. Okus je prijeten in domač. Ko smo pojedli zajtrk, je bil seveda takoj čas tudi za kosilo. Tukaj je pa prišlo prvo presenečenje. Krompir. Tega ne jem preveč, a za potrebe znanosti sem zagrizel. Dobesedno, ker mi ni razpadel v ustih. Očitno Čehi poznajo skrivnost obdelave krompirje, pri kateri ta ne spremeni svojega agregatnega stanja. Skupaj z zrezkom sta dajala vtis prave hrane, ki ga je kvaril edino plastični krožnik sredi mize polne taktične opreme v sobi polni taktične opreme.

Prvi vtis je bil precej pozitiven, zato smo se dogovorili, da se v prihodnosti ta izkušnja razširi na več ljudi. Prejeli smo različne menije, tako zajtrk, kot tri ostale jedi iz ponudbe Adventure Menu. Ob naslednji dobri priložnosti jih bomo poskusili in dokumentirali. Zmenjeno.

 

Priložnosti ni bilo treba dolgo čakati, eden od UAZov namreč potrebuje malo osvežitve, DTIjevci pa nove izzive, tako da smo se lotili dela. Kaj je boljšega za lačne delavce, kot instant hrana v vojaškem (skorajda) slogu.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pri 365+ Tactical smo dobili mali paket veselja, ki je vseboval en zajtrk, ter tri obroke. Načeloma hrano, ki je pri prvem obisku nismo poskusili. Da bi izkušnja testiranja bila čim bolj realistična, sem doma iz skladišča za SHTF vzel en meni, ki je sicer sestavni del slovenskega vojaškega obroka, ter en naključno izžreban MRE iz škatle v omari. Sreča je hotela, da je bil mehiško obarvan. Z vsemi temi kulinaričnimi dobrotami sem odrinil na vikend akcijo.

Proti koncu našega delovnega vikenda je napočil trenutek resnice. Sklenili smo, da si za kosilo pripravimo omnibus dobrot in pojemo ter dokumentiramo obroke v zaporedju. Spodaj so v takem vrstnem redu, kot smo jih odpirali in jedli.

  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Prvi je bil na vrsti gobov lonec Survivor. Kot je razvidno iz navodil, je priprava enostavna, samo doda se vrela voda in počaka 5 do 8 minut. Mi smo počakali 8, za vsak slučaj. Rezultat je viden spodaj. 

Rezultat čakanja je bila gostljata jed, ki pa žal ni bila pripravljena za svojo nalogo. Med dehidrirano vsebino so bili namreč koščki nečesa, kar spominja na maščobo in verjetno je bilo predvideno,da se bo ta maščoba stopila in naredila jed užitno. Žal temu ni bilo tako. Ko smo jed stresli na krožnik, da bi vsak od prisotnih poskusil, ni bilo vrste za žlice.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pogled v »lonec« z »gobovim« loncem. Veliko narekovajev, a je to potrebno.

  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Večerja je (ni) pripravljena. Testenine so se sicer rehidrirale v redu, a to je več ali manj to. Vsi skupaj smo si bili enotni, da bi bilo ta lonec namesto instant priprave, potrebno pripraviti v kozici. Po možnosti s kakšnimi začimbami. Sicer je res, da je rok uporabe te jedi že malo potekel, a je bila pravilno shranjena in to ne bi smelo pretirano vplivati na senzorično izkušnjo.

 

Naslednja jed je bil prvi izdelek Adventure Menu; zajtrk. Pripravili smo vse naenkrat, tako da smo jih za 10 minut dali v vrelo vodo. Vrečke so odporne na visoke temperature, tako da se lahko pripravljajo v kropu. Tega dobimo, kot sem uvodoma napisal, tako da damo grelni vložek v posebno grelno vrečko, ali pa kakor se sami znajdemo. Spodaj je naš način.

  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Za zajtrk smo dobili kruhov puding. Z okusom jabolka. Po odprtju embalaže in serviranju na krožnik sprva nismo posvečali posebne pozitivne pozornosti, dokler nismo zavonjali cimeta in jabolk. Termična obdelava je namreč povzročila prehod vonjev v ozračje in nevpadljiv videz je kmalu dobil oboževalce.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

To, kar zgleda kot kup namočenega kruha je namreč radost ogljikovih hidratov, skupaj z jabolki in cimetom. Nasiten sadni obrok, kjer se koščki jabolk občutijo kot jabolka in tudi zobje imajo nekaj od tega, da jemo zajtrk. Okus in tekstura pri tem obroku daleč prekašata prvi vtis ob odprtju.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pogled na »štrudl« od blizu. Gre za dejansko hrano, ki jo je nekdo (ali nekaj) vstavilo in zapakiralo za lačne avanturiste.

Ko smo pojedli zajtrk, je bil počasi čas za kosilo. Med tremi meniji smo izžrebali prvega; zmagovalec je bil piščanec v divji omaki z rižem. Divja omaka, kolikor smo razbrali, je lovska omaka oziroma je piščanec pripravljen na divjačinski način. Kakorkoli se že jed imenuje, gre za najbolj domačo od naših treh jedi in je mene še najbolj spominjala na pošteno začinjeno rižoto. Pri celotni jedi je verjetno najbolj izstopal riž. Pričakovali bi, da bo razkuhan ali lepljiv, tako je bil pa kuhan ravno prav in je celotna sestava jedi v ustih imela prijetno teksturo, okus je bil pa ravno prav začinjen, tudi za tiste med nami, ki ne marajo preveč začinjene hrane je bila zadeva okusna. Na tej točki smo bili še malo presenečeni, a ko smo dokončali porcijo, smo od naslednje že nekako pričakovali, da nas ne bo razočarala.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Riž s podivjanim piščancem z umirjenimi začimbami.

Ker so spremembe gonilo napredka, smo s klasičnega piščanca prešli na divjačino. Ker smo imeli pozitivno izkušnjo s piščancem, smo nekako pričakovali, da bo to zanimivo. Nismo se motili; ko smo odprli vrečko je ven prijetno zadišalo, vonj pa je dejansko nakazoval tisto, kar so nam že besede na embalaži povedale. Zadišalo je po krompirjevih cmokih.

Ne ne ne, ti so sicer ok, ampak vonj, ki nam je šel v nos je bil divjačinski ragu, ki se ga ne bi sramovala nobena lovska veselica. Seveda ima vsak svoj priljubljeni golaž (ali lovsko družino), a tukaj nas je bilo na kupu osem, z različnimi okusi, pa je bil ragu vsem všeč. Vsi smo imeli že izkušnje z divjačinskimi jedmi, tako da je bil okus poznan. Sladkoba, ki se meša z začimbami in meso, ki je dovolj trdo, da ga moraš »obdelati« s priborom, hkrati se pa topi v ustih.. Okus, dovolj močan, da tistim, ki ne marajo divjačine, ne bo šlo v tek. Skratka, divjačina je tu divjačina, začinjeno na tradicionalen način, kot se spodobi za obrok, namenjen tistim, ki so v divjini »izviseli« na lovu. Ja, krompirjevi cmoki so pa, kot je že skoraj tradicionalno za te vrečke, ravno dovolj trdni in kompaktni.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Prezentacija divjačinskega raguja s krompirjevimi cmoki. Če bi nas kdo vprašal, bi jih lahko bilo več, a kdo bi se res pritoževal nad »viškom« mesa.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pogled od blizu. Krompirjevi cmoki sramežljivo gledajo iz omake. V ospredju je en, ki je pogledal ven preveč in ga zato malo manjka. Mnjam!

Za konec nas je čakal še tretji meni; opis na embalaži je najavljal mešano meso z bulgurjem. Slišati je bilo zanimivo, tako da je napetost ob odpiranju bila... ah, kaj bluzim, sedaj smo že pričakovali, da bo nekaj zanimivega.

In bulgur »delivered«.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na prvi pogled je jed izgledala precej nedolžno in bledo. A ni razočarala, tako s teksturo kot z okusom.
Sicer moramo reči, da je ustrezala vsem, tudi tistim, ki niso ljubitelji pikantnega, kar pomeni da nagrad na čili tekmovanju ne bo pobirala. Po drugi strani se pa nikomur ne bo treba valjati po gozdu/skalah/blatu zaradi prepekoče hrane. Če radi vidite, da vas peče tudi v naravi ali kaki adrenalinski situaciji, boste v vsakem primeru imeli pri sebi kako Čili Pipp ali podobno omakco.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pogled iz žličje perspektive. Ravno pravšnja tekstura, pa malo premalo peče za moj okus. Je pa res, da embalaža pravi »spicy«, ne »hot«.

Ko smo zaključili z našimi meniji Adventure Menu, smo za konec odprli še starosto in legendo vseh vojaških obrokov.

MRE

 

Št. 15 (varianta/črka neznana)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Southwest Beef and black beans

Mexican rice

Meni je bil izbran naključno iz škatle v moji garaži in imeli smo »srečo«. Izbrali smo ravno nekaj, kar zgleda človeško in je skoraj užitno.

Želeli smo prikazati močan kontrast med domačnostjo in pristnostjo Adventure Menu in industrijsko načrtovanim in izdelanim ameriškim obrokom.

Na krožniku se govedina izkaže, opazi se zelenjavo v njej. Riž je trd in bolj izrazito kaže svoje »poreklo« rjave polivinilaste vrečke.

A tudi govedina ,čeprav gre za enega boljših menijev, kaj več od slanega in (prijetno) pekočega okusa ne more pokazati. Za razliko od pekočega mesa je ta jed bolj primerno začinjena in ljubiteljem pekočega bolj ustreže. A skupni vtis nekako pusti odprta pričakovanja. V primerjavi z ostalimi MRE pa, kot smo že rekli, precej dobro.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po končanem testu smo se ob osvežilni pijači še malo pogovarjali o menijih, smislu hrane za gozdne in ostale avanture, ter potegnili nekaj zaključkov.
MRE je seveda zelo poznan in skorajda osnovna hrana na večdnevnih dogodkih vsakega airsofterja, ki »kaj da nase«, pa ga ne zanima, kaj da vase. Seveda so tu še vojaki, ki ljubezni premorejo malo manj, ter ostali, ki jim ne preostane kaj drugega, kot MRE.
Kje je mesto Adventure menija, smo razglabljali in prišli do zaključka, da je to verjetno ena od boljših opcij, ko uporabnik zahteva kvalitetno in obstojno hrano, ki jo je hkrati tudi enostavno pripraviti. Tudi, če se je ne da pogreti, je dovolj užitna in v primerni agregatni obliki, vakumsko pakiranje pa poskrbi za čim manj zavzetega prostora. Cena je skladna s ponudbo podobne hrane na trgu, tako da ne more konkurirati MREjem, sploh po kakšni vrnitvi naših fantov iz tujine. A je v vseh ostalih točkah bistveno boljši od konkurence.

Če se zanimate za nakup ali preizkus, se obrnite na ekipo iz 365+ Tactical in z veseljem vam bodo pomagali, prav tako pa bomo na kakem od prihodnjih spopadov poskrbeli, da se srečate z Adventure Menujem.

 

Triiik in ekipa

 

 

 

 

 

 

 

Enotna prijava

Prijavite se z drugim računom:

Powered by OneAll Social Login
Prijava

Na vrh

Za pravilno delovanje strani uporabljamo piskotke. We use cookies to improve our website and your experience when using it. Podrobne informacije..

Sprejemam piškotke.

EU Cookie Directive Module Information