Monday February 24, 2020

Classic Army Arsenal SLR 105A1

AK replik v airsoftu se drži sloves vzdržljivih replik, primernih za vse. Za začetnike, ki iščejo vzdržljivo repliko, ki odpušča začetniške napake. Izkušeni igralci pa znajo ceniti trpežnost, gearbox, ki je izpričano najbolj vzdržljiv, po drugi strani pa dajo nekoliko manj na šminko, ki jo je še do nedavna tej seriji manjkalo.
Še mesec dni nazaj smo bili omejeni zgolj na enega proizvajalca, ki je še do pred nedavna držal devet desetin trga- Tokyo Marui. V kratkih nekaj mesecih pa so tako tajvanski kot kitajski proizvajalci pohiteli in sedaj imamo na razpolago res bogato izbiro- Marui, UTG, GuayGuay, Classic Army ter kmalu še ICS ter SRC.

cela
Večja slika

Classic Army je z napovedjo in načinom predstavitve SLR 105 ljubitelje replik vzhodnih orožij dodobra predramil iz dremeža. Predstavljanje posameznih sestavnih delov, sejemske predstavitve in razni plakati so prispevali k velikim pričakovanjem. So bila opravičena?

AK74 in Arsenal Bolgarija
Kot vedno si najprej malce poglejmo zgodovino. AKM47 je v 60 letih postal standardna oborožitev v skoraj vseh državah Varšavskega pakta (častna izjema je Češka, ki je neodvisnost ohranila vsaj na področju oborožitve). Kot vedno pa se je vedno iskalo nove, učinkovitejše in če se le da tudi cenejše sisteme. Tako je v začetku 70ih team pod vodstvom M.T. Kalašnikova zasnoval nov model okoli kalibra 5.45x39mm, ki sledi poznani in preizkušeni zasnovi Kalašnikovega sistema. V grobem lahko rečemo, da govorimo o malenkostno spremenjenem AKM v novem kalibru. Najbolj očitna sprememba je (poleg novih nabojnikov, izdelanih iz umetnih materialov) novo oblikovano in zelo učinkovito razbijalo plamena, ki zelo spominja na plinsko zavoro pri topovih. Sovjeti so pohiteli z vpeljavo novega orožja v enote prve linije in zelo kmalu so novo orožje osvojili tudi satelitske države.
Tako je sredi 80ih let prejšnjega stoletja z izdelavo AK-74 pričela tudi tovarna ''Friederich Engels,'' kot so nekaj let prej poimenovali tovarno, ustanovljeno leta 1878 pod imenom Arsenal v bolgarskem mestu Kazanlak. Slednja se je po propadu Varšavskega pakta morala ozreti po novih trgih, če je želela preživeti. V oko ji je padel orjaški trg, željan novih proizvodov. Združene države Amerike. Na trgu si so kmalu ustvarili dober sloves kakovostnih in cenovno ugodnih proizvodov. Zaradi zakonskih zahtev konec devetdesetih let (ki so onemogočile uvoz orožja in delov) v Združene države je marsikatera evropska (in izvenevropska) tovarna ustanovila svojo podružnico, ki je izdelovala licencirane kopije orožja za ameriški trg. Arsenal je svojo podružnico ustanovil v Las Vegasu (Nevada). Slednja sedaj izdeluje okrog 20 verzij orožij na Kalašnikovi platformi. Verzijo SLR 105 opisujejo kot '' športno orožje, ki uporablja plinski sistem z dolgim hodom Kalašnikova in naboje hrani v nabojniku.''
In to nas pripelje do replike, ki nosi licencirane oznake Arsenal Inc, USA.

Prvi vtis
Vedno se zabavam, ko v raznih opisih berem poetične opise škatle. Ja, replika je pakirana v škatlo, ki jo odpremo in pozabimo. Ko repliko prvič primemo v roke imamo občutek, da je replika precej lahka (kar je deloma res- brez baterije in polnega nabojnika tehta le 2,7 kg). Plastični nabojnik v ležišče sede s prepričljivim klikom. Replika sama pa deluje izjemno čvrsto in priročno. Ko repliko ošinemo s pogledom imamo občutek, da je precej neenakomerne črne barve. Cev je malenkost svetlejša od ohišja ter razbijala plamena. Brez dvoma je to posledica različnih uporabljenih materialov, saj sta ohišje in cev aluminijasta, razbijalo plamena pa jekleno. Že običajni test priročnosti (premikanje po ozkem hodniku) preživi brez prask in udarcev. Ker je replika namenjena prodaji v Zahodni Evropi je priložen tudi (plastični, rdeči) ščitnik ustja cevi. Seveda je takoj romal v koš, nadomestilo ga značilno razbijalo plamena, izdelano iz jekla. Občutek v rokah je že boljši. Edini plastični del (ki ne bi smel biti) je plinska komora. Poleg tega so plastični še pištolski ročaj, kopišček in kopito. Ostalo je taka ali drugačna kovina.

Tokrat začnimo pregled replike pri razbijalu plamena, končajmo pa pri kopitu. Kot smo že zapisali je razbijalo plamena impresiven kos jekla, obdelan v črni barvi. Na ustje cevi je pritrjen z 14mm kontranavojem, tako kot je to pri AKjih običajno. Vendar pozor! Zatič je v odprtino zgolj vstavljen in če razbijalo plamena ni nameščeno, boste zatič izgubili. Prednji merek je na repliko pritrjen precej bolje kot pri Maruijevemu vzorniku, kjer ga drži zgolj en vijak, kar jamči, da se ne bo razmajal tako hitro. Tudi tu je šibika četrtinske dolžine, vstavljanje pa je zaradi vijaka, ki je na poti, precej travmatično. Šibika naj tako ostane kar na svojem mestu. Kopišček je izdelan iz črnega fiberglasa in je (poleg kopita) edini del, ki je doživel ergonomsko izboljšavo. Izbokline na spodnjem delu se prilegajo dlani in pri pravi zelo olajšajo nadzor ognja v rafalnem načinu.

plinski blok



In da- plinski blok (nosilec zadnjega merka) je resnično plastičen, kar je precejšen hladen tuš. Zadnji merek je seveda kovinski in nastavljiv. Stari znanec z replik AK, skratka.
Ohišje je aluminijasto in izjemno čvrsto. Dobro oponaša drugo generacijo ohišij, izdelanih iz stisnjene pločevine. Prvi zunanji znak je majhna, podolgovata vdolbina nad ležiščem nabojnika. Oznake so lasersko gravirane, serijska številka je individualna. Nekatere je pri oznakah motilo, da oznake kažejo na ''ameriški'' izvor orožja. Mimogrede: tudi o pravilnosti oznake SLR105 bi se lahko pogovarjali. Prave SLR namreč ne poznajo rafalnega režima ognja, pravilna oznaka bi bila AR-M1, kakor označuje Arsenal Bolgarija izvedenke AK-74 s fiksnim kopitom in rafalnim režimom delovanja.

oznake
Večja slika

Selektor ognja je tudi stari znanec. Sama ergonomija orožja (replike) ni doživela revolucionarne izboljšave. Selektor je še zmerom posebnež med orožji (in replikami) in pozna položaje Zavarovano-Avtomatsko- Polavtomatsko. Ko sem prvič nekajkrat poizkusil pretakniti selektor se je le ta zdel precej mehak. Razlog? Imbus vijak, ki selektor drži na mestu, je bil skoraj popolnoma odvit! Če ne bi bili pozorni se kaj hitro zgodi, da bi ročico (neuspešno, seve) spet iskali po gozdu. Pri privijanju pa je potrebno biti zmeren, saj kaj hitro preveč privijemo vijak- in ročice ne moremo več premakniti. Kot pri vseh AKjih se tudi tukaj ohišje pod selektorjem hitro zdrsa. Kar repliki seveda zgolj doda šarm.

selektor

Hopup se nastavlja klasično- selektor ognja premaknemo iz položaja zavarovano, potegnemo (kovinski, obdelan v črni barvi) lažni zaklep nazaj in z drsnikom nastavimo pritisk gumice. Spet je tu stari znanec iz Maruijevih AKjev, se pa pozna, da CA še nima občutka za finese, kot je to običaj pri TM. Slednji ima namreč označeno lestvico, tako da vsaj približno vemo, koliko vzvod pritiska na gumico. Tega CA še nima.
Pokrov zaklepišča se odstrani s pritiskom na gumb. Za razliko od Maruijeve replike pa ni vstavljena aluminijasta cev, ampak je prostor prazen. Gumb, ki drži pokrov na svojem mestu je precej lenoben in mu je v zadnji položaj potrebno nekoliko pomagati. Vsaj pri testnem modelu je bila vzmet, ki ga poriva naprej zelo šibka.

Nabojnik pri prvem vtisu uporabniku, ki je vajen težkih, kovinskih nabojnikov za AK47 ne daje vtisa masivnosti, kot ga kovinski nabojniki za replike AK47. Plastika pač nima kake silne teže, vendar pa nabojnik dobro posnema original. Kapaciteta je že znanih 600 BBjev, pred prvim polnjenjem priporočam, da ga nekoliko namažete s silikonskim oljem. Mehanizem ne prinaša ničesar novega in je stari znanec. Razveseljivo je, da je ''dno'' nabojnika kovinska ploščica, ki je pritrjena z imbus ključem. Nabojniki za AK47 imajo namreč zoprno lastnost, da dno nabojnika sčasoma začne premikati ali pa se celo odlomi. Dobra novica je tudi kompatibilnost nabojnikov, saj je izrez ležišča nabojnika kompatibilen z nabojniki, namenjenimi Maruijevem AK47. Težav pri poizkusih s HiCapom in NormCapi nismo imeli. Nabojnike je mogoče prenašati v vseh jopičih, ki sprejemejo nabojnike za AK47.

Branik sprožica je povzet po Maruijevem, ki ima lastnost, ki me je že v originalu precej motila. Nosijo ga namreč le štirje vijaki, zadaj pa ni pritrjen in se zato giblje. Pri repliki SLR pa je uporabljena kovina še nekoliko tanjša, kar občutek še poslabša. Pištolski ročaj lepo oponaša tistega na AK74, je pa seveda debelejši, ker skriva motor. Površina je lepo narebrena.
Kopito je nekoliko daljše kot so kopita na AK47, tako da repliko lažje uporabljajo tudi visokorasli uporabniki. Kopito ima značilni podolžni vdolbini. Material je fiberglas, stiki so komaj zaznavni, kar je zelo pohvalno. Pri prvem nameščanju baterije (navodila? Kdo potrebuje navodila?) sem seveda poizkusil odstraniti narebreno, kovinsko kapo kopita tako kot to delam že celo večnost- (naprej odstranim lepilni trak) pokrovček potisnem navzdol. Pokrovček se noče premakniti s kopita... ker je privit z dvema vijakoma. Ta rešitev sicer precej upočasni menjavo baterije na terenu, obenem pa prepreči iskanje pokrovčkov po terenu (ki jih tako ali tako nikoli ne najdeš- ponavadi sledi nakup novega ali pa kaka grda improvizirana rešitev). Torej, za menjavo baterije je nujno potreben izvijač.

primerjava
Večja slika

Gearboxa se še nismo lotili odpirati. Če pa je soditi po ostalih replikah, ki uporabljajo V3 gearbox (družina CA36) pa večjih težav ne gre pričakovati. Če ste pozorno prebrali opis, ste videli, da se nisem izogibal primerjavi z dejanskim standardom, ki ga predstavlja Marui. Že na prvi pogled se vidi, da govorimo o izdelku, ki se je na vzornik naslonil kar konkretno in tega niti ne skriva. Način, kako se repliko razstavlja, kako je gearbox vstavljen v ohišje, kako je kopito pritrjeno... vse to spremlja močan občutek že videnega. CAjev recept je znan in tudi tokrat ga niso spreminjali. Hiter pregled značilnosti smo tako sklenili. Še beseda dve o primerjavi s prototipom, ki smo si ga ogledali na IWA2005: lahko rečemo, da je ta izdelek serijska verzija prototipa, saj vidnih sprememb ni.

Še enkrat- pred prvo ekspedicijo na teren zategnite vse vidne vijake.

Teren
terenPriznam- cel čas preizkušanja sem mrmal glasbeno temo iz serije Brigada. Z nameščenim kovinskim HiCapom ter baterijo replika lepo pridobi na teži in je odlično uravnotežena. Na terenu smo preizkusili SLR najprej na kronometru. Rezultati so konsistentni s tistimi v navodilih. S .23g kroglicami smo dosegali hitrosti okoli 300 čevljev/s. Potem ko smo nastavili HopUp smo si izbrali tarčo (drevo) približno 45m daleč. Konsistenca strelov je odlična, streli, ki so zgrešili tarčo pa so leteli še bistveno dlje. Kar se tiče samega dometa je replika SLR105 res izredna.
Pri premikanju skozi goščo se je izkazalo še nekaj- zadnje pritrditveno mesto za jermen glasno tolče ob kopito. Utišamo ga tako, da namestimo jermen ali pa ga prelepimo.

Sedaj pa še za vse, ki bi očitali kakršnokoli pristranost- kot vedno velja, da se bodo prednosti in slabosti replike izkazale s časom. Nekajdnevni preizkus pač traja čisto premalo časa, da bi odkrili vse hrošče. HiCap in pol res ni količina postreljenih BBjev, pri kateri bi se izkazale kake mehanske pomanjkljivosti.

Zaključek
Pričujoči opis sem nekajkrat prebral ter ugotovil, da sem izpadel nekoliko bolj kritičen kot sem nameraval biti.Cel opis se bere, kot da je replika razočaranje, kar pa ni res. Mogoče so velika pričakovanja prispevala k temu, da smo repliko nekoliko bolj podrobno -in kritično- vzeli pod drobnogled. Ampak to je samo dobro. Kajti ne motijo dobre stvari- motijo slabe strani. In v tem opisu smo se potrudili, da smo jih našli. Niti ne želim namigovati, da je replika zgolj kovinski Maruijev AK z drugačnim kopitom in razbijalom plamena. Je veliko več od tega.

Enotna prijava

Prijavite se z drugim računom:

Powered by OneAll Social Login
Prijava

Na vrh

Za pravilno delovanje strani uporabljamo piskotke. We use cookies to improve our website and your experience when using it. Podrobne informacije..

Sprejemam piškotke.

EU Cookie Directive Module Information